petek, 3. maj 2013

Konstantin in krščanstvo



Malo zanimivih zgodovinskih dejstev…

Ko se je s cesarjem Konstantinom, ki je v letu 312 izdal listino, s katero je dal kristjanom in njihovi Cerkvi v cesarstvu prostost, kar poznamo pod imenom „Milanski edikt”, končalo tristoletno krvavo preganjanje kristjanov, ko je dal tudi v Emoni izbrisati napis, ki je bil v sramoto sicer tako razglašeni rimski civilizaciji in kulturi: „Kristjani, klali smo vas v prvem stoletju, klali vas bomo tudi v četrtem,” je postala Cerkev čez noč ne samo odprta, ampak tudi privlačna ne samo za tiste, ki so se v resničnem spoznanju in svobodni odločitvi hoteli pridružiti tistim, ki so hodili za Kristusom, ampak tudi za množice tistih, ki so v veri, ki je nenadoma dobila svobodo, kakor je že lep čas prej pridobivala na ugledu in spoštovanju, ugledali lepo priložnost za promocijo samega sebe in tudi za pridobitev kakega privilegija. Ti ljudje, ki povečini niso bili kakšne kanalje težke kategorije, kakšni tajkuni tistega časa, kakor temu z japonsko izposojenko pravimo danes, ampak povečini majhni plahi ljudje, ki so iskali svojo šanso in so menili, da so jo zdaj odkrili v tej novi veri z Jutrovega, pred katero je nazadnje popustil sam cesar, ki je vendar tudi Pontifex Maximus, torej veliki duhovnik poganstva, veliki graditelj mostov med tem in onim svetom, in njegova odločitev za znamenje križa, kakor pravi legenda, ne resna zgodovina, ne more biti tako hudo napačna. S temi množicami, ki so naenkrat začele trkati na cerkvena vrata in Cerkev ni bila pripravljena, da bi jih počasi in temeljito spremljala v spoznavanju resničnega Kristusovega evangelija, kaj šele celotne Božje besede, in jih tako šele po izpričani dejanski spreobrnitvi sprejela v svoje občestvo, pa so prišle v telo in duha Cerkve tudi vse bolezenske klice in virusi zunanjega poganskega sveta, za katere cerkveni starešine in škofje, ki so dotlej še bili to, kar beseda pomeni, namreč „nadzorniki” glede čistosti nauka in evangeljskega življenja v posameznih krajevnih cerkvah, ne pa novi grofje in knezi, niso bili pripravljeni. Pozneje se temu pridruži že bolj nevaren virus, ki je prišel iz manjvrednostnega občutja cerkvenih učiteljev pred grško filozofijo. Namesto da bi verjeli Božji besedi, ki jih je po Pavlovih besedah svarila pred zapeljevanjem raznih filozofij, so začeli elemente teh filozofij vnašati v razlage evangelija in so tako Božjo besedo pomešali s človeško modrostjo, so tako čisto vino iz Kristusove trte pomešali s kisom grškega filozofiranja – in taka mešanica ima za rezultat vedno spet le kis, ne pa izboljšano vino, kakor so zmotno menili. Vrh tega mešanja se zgodi z enim največjih cerkvenih učiteljev, Avrelijem Avguštinom, brez dvoma genialnim filozofskim mislecem, najbrž tudi iskrenim vernikom v Kristusovo blagovest, a vendar tako pogubnim mešalcem jeruzalemskega vina in atenskega kisa, da si ves tako imenovani krščanski svet od tega vse do danes ni opomogel. Z Avguštinom pride v krščanstvo platonski idealizem, ki je evangeliju diametralno nasproten. S tem idealizmom, za katerega snovni svet ni resničen in je le popačenje popolnega idejnega sveta, zaide v tedaj že okuženo cerkev, ki je ne moremo več pisati z veliko začetnico, sovraštvo do vsega mesenega, torej tudi pojmovanje o apriorni grešnosti in prekletstvu spolnega življenja, ki je Svetemu pismu tuje, na posebno rodovitna tla pa je padlo pri človeku, ki v svojih Izpovedih iskreno priznava, kako je prosil Boga, naj mu da dar čistosti (seveda spolne), a „ne še zdaj”. Iz volka-mesarja je postal volk-spokornik, ki je nevarnejši od prejšnjega. Avguštin je v posteljah svojega burnega življenjskega popotovanja onesrečil morda nekaj deset ali mogoče tudi nekaj sto privlačnih mladih žensk – kot sovražnik vsega mesenega, kot volk-spokornik, pa je spravil v nesrečo hude heretičnosti milijone in milijone katoliških vernikov in učiteljev vse do danes.
Cesar Konstantin je bil tako velik kristjan, da je dal umoriti lastno ženo in sina, kar pa vzhodne cerkve ne moti, da ga je uvrstila v katalog svetnikov, in kar zahodne cerkve ne moti, da ga ima za rešitelja krščanstva. Ker Jezusovo pravilo, da je treba drevo soditi po sadežih, velja tudi za Konstantina in za vse, kar ta mož pomeni in simbolizira, si moramo tudi tu ogledati sadove tega nesrečnega pomešanja „trona in oltarja”, kakor temu navadno rečemo. Sad te ne svete poroke je bila cesarska, simbolično lahko rečemo konstantinovska cerkev, čeprav je vrh te „poroke iz preračunljivosti” dosegel šele Teodozij z uvedbo verskega totalitarizma, ko je tedaj že nekako v današnjem smislu katoliško cerkev razglasil za državni in edino dovoljeni kult. Od Konstantina naprej glavne besede v verskih zadevah ni imela več Božja beseda, tudi njeni oznanjevalci in razlagalci na pozicijah starešin, škofov in patriarhov ne, ampak neposredno cesarji, ki so tudi sklicevali koncile in določali, kaj naj bo sprejeto kot verska resnica in kaj naj bo ovrženo. Kljub investiturnemu boju med papeži in cesarji v srednjem veku, kjer si je rimska cerkev sicer pribojevala nekaj avtonomije pred cesarsko oblastjo, pa je bila moč cesarjev še vedno tako močna, da je bila razsodba o pravilnosti reformacije ali protireformacije v rokah cesarja in ne toliko papeža, kaj šele reformacijskih teologov, ki so se sklicevali na Božjo besedo. Kako naj podanik veruje, ni smela odločati njegova vest, ampak vladar. Tako so se Slovenci, ko so v velikem številu že sprejeli resnico evangelija, znova vrnili v rimske zmote, ker je tako odločil avstrijski vladar. Če so Slovenci v letu 1918 de facto, ne tudi de iure, izstopili iz habsburškega območja oblasti na svetni, državnopravni ravni, pa še do danes niso izstopili iz habsburške verske oblasti. Današnji Slovenec še vedno sledi veri, ki mu jo je predpisal vladar iz habsburške hiše, ne pa veri, ki mu jo daje v svobodno sprejetje Kristusov evangelij. To je priznal klasik slovenske proze Ivan Cankar: „Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan.” (Dom in svet 39, 1926, št. 5, 181.) Cankar ni neposredno podrobneje razložil, zakaj je kot Slovenec avtomatično tudi katoličan, iz celotnega konteksta njegove obravnave slovenskega narodnega vprašanja in odnosa do Avstrije pa je jasno, da je ta avtomatizem sad spojitve oltarja in trona, sad cezaropapizma, sad utišanja in oviranja avtoritete človekove lastne vesti in vzpostavitev skoraj totalitarne avtoritete državne oblasti. Cankar bi se bolj pravilno izrazil, če bi napisal: Ker sem avstrijski, torej habsburški podanik, sem katoličan. Ne slovenstvo, ampak habsburška hiša je bila in je še danes duhovna oblast nad večino slovenskih rojakov. Čeprav je habsburška hiša, hiša nekdanjih roparskih vitezov iz Švice, zaradi svoje zločinske vojne avanture v letu 1918 izgubila oblast nad državo in ustvarila podlago za Hitlerjev vzpon z vsem, kar je temu vzponu sledilo, pa do danes ni izgubila oblasti nad dušami tistih narodov, ki svoje osvoboditve in samostojnosti niso znali in hoteli domisliti do konca, na najpomembnejšem področju svojega življenja, namreč v stvareh vesti in vere, pa so še vedno podaniki iste hiše, so še vedno del materialno nevidnega, a duhovno še kako prisotnega habsburškega imperija.« (V. Ošlak: Kristus ali krščanstvo)

nedelja, 24. marec 2013

Jezus je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Janez 14,6)



Jezus je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Janez 14,6) Dodal je še: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil« in »Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar.« (Jn 10, 1,9) Apostol Pavel se je strinjal: »Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus.« Peter tudi pravi: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«
Mnogi imajo težave s sprejemanjem teh trditev, ker se jim zdijo ozkogledne. Navsezadnje je dandanes na trgu idej veliko takšnih, ki trdijo da posedujejo resnico. Mohamed je trdil, da je zadnji od prerokov, ter, da je razodel Božjo besedo v Koranu. Milijoni verjamejo, da je Buda razsvetljeni. Konfucij je verjel, da je našel pot modrosti. Hindujci verjamejo, da je Krišna inkarnacija Boga za človeštvo. Če k temu dodamo še tisoče sekt in kultov, ki trdijo, da imajo neposredno povezavo do Boga, potem laže razumemo odpor današnje generacije pri sprejemanju Jezusovih trditev. K temu lahko dodamo še naraščajoči val ateistov, ki pravi, da Bog sploh ne obstaja. Potem neznano število agnostikov, ki trdijo, da ne vedo ali Bog obstaja ali ne in še skeptiki, ki se trudijo vcepiti dvom v obstoj takšnega bitja. Kdo ima prav? In kako naj nekdo to ve?
V današnjem svetu bi morali upoštevati Sokratovo teorijo, ki pravi: »Življenja, ki ni preizkušeno, ni vredno živeti, enako kot je nevredno verjeti v vero, ki ni preizkušena.« Konec koncev je zgorelo 70 predanih sledilcev Davida Koresha v Wacu, Teksasu in storilo samomor več kot 700 sledilcev sekte Jima Jonesa v Gvajani. Potem je še na stotine muslimanov samomorilcev, ki na takšen način žrtvujejo svoje življenje za Alaha. Slepa vera ima več kot očitno lahko strašne posledice v tem življenju – kot tudi v naslednjem.
V času ko želi Gospod doseči naša srca, želi verjetno doseči tudi naš razum. Prerok Izaija je dejal: »Pridite, pravdajmo se, govori GOSPOD« (Iz 1,18) in Peter pravi kristjanom: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« (1 Pt 3,15) Jezus je rekel: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32) Janez je dodal: »Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga…« (1 Jn 4,1)
In res, Jezus nas ne kliče da slepo verjamemo, ampak da naredimo korak vere v luči in z odprtimi očmi. V luči dokazov. Noben razumen človek ne bi v temi skočil v luknjo, kjer naj bi bilo dvigalo, brez da se prej prepriča, če ima na voljo trdna tla. Enako nas tudi Jezus ne kliče k nepremišljeni odločitvi o tem in naslednjem življenju. Ravno obratno, On nam pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.« (Mt 22,37) Opozoril nas je tudi glede lažnih prerokov (Mt 24,11) in lažnih religij (Mt 23,13), ki bodo mnoge vodila stran od prave poti.
Torej je potrebno da vsi, ki iščejo resnico, zahtevajo razumne dokaze, preden se odločijo komu bodo verjeli. Natančno to je delal Pavel, ko se je pravdal v sinagogah in tržnicah z epikurejskimi in stoiškimi filozofi. (Apd 17,18) Dosegel je vidne rezultate, saj je prepričal (vr.4) nekatere izmed njih, npr. Dionizija, Damaris in ostale. (vr.34)
V tem duhu vabimo ateiste, agnostike, skeptike in vse ostale ne – kristjane, da si sami ogledajo in preiščejo dokaze za resničnost krščanske vere. Vsakogar želimo spodbuditi da si pozorno in brez predsodkov pogleda osnove na podlagi katerih pridemo do zaključka, da je Jezus pot, resnica, življenje in edina pot do Boga Očeta.

ponedeljek, 4. februar 2013

Resnični in izkrivljeni evangelij

Cerkev lahko ima, kot organizacija zbranih ljudi, vsa znamenja prave Cerkve. Lahko ima postavljene voditelje, vodstvo in člane. Lahko ima svoja predavanja, učenja, urnik slavljenja. Lahko ima pravila in določbe, po katerih naj bi se ljudje in dogodki v njej ravnali. Lahko se tudi drži splošno razumljenih ortodoksnih doktrin, ki jih najdemo v Božji Besedi. A konec koncev je to le zunanji izgled in nima veljave pri dokazovanju same narave te skupine. Vse dokler niso raziskani temelji te cerkve. Če cerkev, katerakoli cerkev, nima ključnega elementa, ki jo povezuje s Kristusom in ki je obenem temelj, ji ne moremo reči Božja Cerkev. Če sam temelj cerkve ni trden in stabilen je ta bolj nevarna, kot hiša brez temeljev. Bolj nevarna zato, ker ne vodi do fizične smrti, ampak duhovne, ki je večna. Pa naj bo protestantska, katoliška, ali kakršna hoče.
Kateri je ta temelj? Kateri je ta element po katerem spoznamo, če je zbor ljudi resnično Cerkev. Ta temelj je določen za ključno doktrino Cerkve. In temelj na katerem bi morale biti zgrajene vse cerkve je evangelij Jezusa Kristusa.
Z drugimi besedami, temelj cerkve je v verovanju ljudi, ki hodijo v to cerkev. In sicer vera o tem, kaj jih odrešuje. In po definiciji je to odrešenje po veri v Jezusa Kristusa. In definicija ni moja definicija, niti definicija Lutra. To je definicija, ki jo najdemo v Božji Besedi. Tako pri Pavlu, Petru in Janezu. Pa verjetno še kje drugje. Gal 1, 1-4, 1Pt 1,3-5, 1Jn 2,1-2…
Torej vidimo, da tako teologija kot Biblija postavljata evangelij, oziroma odrešitev po veri v Jezusa Kristusa kot ključno doktrino ali znak za pravo Cerkev. In če pogledamo omenjen odlomek iz Galačanov 1,6-9 pravi takole: »Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!«
Torej, obstaja samo EN evangelij po Jezusu Kristusu. EN. Ne dva. Niti ne trije. Prva stvar, ki jo vidimo v teh vrsticah - Pavel je osupel, ko vidi Galačane, kako se obračajo stran od smeri, ki jo je pridigal sam. K nekemu drugemu evangeliju. A hitro pravi: »ki pa ni drug evangelij.« Ta izjava, v vrstici 7, jasno kaže na kaj? Da ta drugi evangelij ni bil pravi evangelij, ampak izkrivljanje resnice. Druga stvar je jasna obsodba vseh, ki to delajo. Namreč izkrivljajo resnico. (vr. 8,9)
Torej v Galačanih 1,6-7 jasno vidimo, da obstaja samo en evangelij in da so drugi popačeni in neresnični. Lahko si zastavimo vprašanje, kateri je ta evangelij? Odgovor lahko med drugim najdemo v Rim 5,8-9, ki pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo.« Evangelij kot ga opisuje pismo Rimljanom nam govori, da je Jezus zaradi Očetove ljubezni umrl za grešnike. S svojo krvjo je opravičil grešnike pred Božjo jezo. Opravičenje človeka je torej Božje delo. S tem Bog naredi človeka pravičnega. Kot piše v Rimljanih 5, je to lahko storjeno po Jezusovi krvi. Pridemo do naslednjega vprašanja. Kaj imamo pri tem zraven ljudje? Ena stvar je upoštevati Jezusovo delo na križu in druga zraven vpletati ljudi. Čeprav se na prvi pogled to zdi nezdružljivo, pa večkrat opazimo njuno prepletanje.
Poglejmo najprej človeško vpletanje v opravičenje samega sebe. Pojdimo v pismo Rimljanom 5,1, ki pravi: »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu.«
Tu beremo, da je opravičenje iz vere. Vera nas opravičuje in rešuje Božje jeze in to po Jezusovi krvi. In nam daje večno življenje. Je torej samo vera kot pravij(m)o reformatorji – »sola fide« – tista, ki povzroči naše opravičenje in odrešenje? Naj človek ne bi dodal svojih dejanj in del pravičnosti? A ni že sama vera v Jezusa človeško delo? Luter , človek, ki ga je Bog uporabil pri reformaciji Cerkve, je dejal naslednje glede opravičenja po veri: »Opravičenje po veri je člen, zaradi katerega bo Cerkev stala ali padla.« Najbolje lahko to preverimo v Bibliji. Kaj nam pravi Biblija o opravičenju? Pride po veri, ali pride po veri in naših delih?
Opravičenje po veri brez naših del
Obstajata dva ključna teksta glede opravičenja in njegove pomembnosti samemu Evangeliju in Cerkvi. Prvega najdemo v Galačanih. Pavel, če se spomnimo, je bojeval bitko z Galačani, ker so se obračali k nekemu drugemu evangeliju. Ta popačen evangelij je vseboval opravičenje z obrezo in drugimi deli postave, kot tudi vero v Jezusa. Oboje. Torej, človek je moral biti obrezan, moral je delati dobra dela in verjeti v Jezusa, da je lahko bil opravičen pred Bogom. Pavel je, kot vsak dober vojak, poznal in razumel sovražnika in ga je hotel postaviti na luč, da bi se videla njegova dela.
Zelo jasno Pavlovo sporočilo najdemo v Glačanih 2,15-16. Tam najdemo uvodne razlage, od katerih nadaljuje bolj globoko razlago v nadaljevanju. (3,1-5,1) A te vrstice so čisto dovolj za jasno razumevanje povedanega. Takole pravi: »Mi, ki smo po naravi Judje in ne poganski grešniki, vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave.« (Gal 2,15-16)
Pisma bi težko bila bolj jasna. Nihče ne bo opravičen po delih postave. Moramo upoštevati, katera so bila ta dela postave. Ter, da je bila Božja in dana Izraelcem po Mojzesu na gori Sinaj. Tu je torej jasno postavljeno, da noben človek ne bo opravičen, ker se bi se sam s svojimi močmi držal Božje postave. In to lahko uporabimo za katerokoli sredstvo opravičenja, ker višjega standarda oziroma zakona, kot je Božja postava, ni.
Poglejmo dalje. Pavel, ki je okrcal Petra zaradi njegovega obnašanja povezanega z postavi in pogani, nam je dal vedeti, da sta tako on kot Peter Juda. Moža pod postavo, ki bi naj bila opravičena, če bi se je držala. A kljub temu sta ugotovila, da ni postava, katera ju lahko opraviči, temveč edinole delo Jezusa Kristusa. Torej, sta verjela, da edinole po veri v Jezusa pride opravičenje. In kot Pavel ugotovi, če oni kot Judje – izvoljeno in posebno Božje ljudstvo – po katerih je postava bila dana, še vedno potrebujejo vero za svoje opravičenje, je postava sama neučinkovita za opravičenje ljudi. Po vsem tem lahko ugotovimo, da človek ne more biti opravičen po delih, pa četudi govorimo o delih Božje postave, ali katerikolih drugih, ki so inferiorni tem. Na kratko, opravičeni smo lahko po veri in samo po veri.
Vera, ne dela
Tukaj se lahko vprašamo: »Je vera sama po sebi delo? Poglejmo kaj piše v Efežanih 2,8-9: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.«
Tu odkrijemo realnost naše vere. Ni od nas, ampak je Božji dar. Še enkrat je jasno, da smo odrešeni po milosti iz vere v Jezusa Kristusa. In naslednji stavek je zelo pomemben »in to ni iz vas, ampak je
Božji dar.« Vera, ki odrešuje je opisana kot »to ni iz vas.« Se pravi ni iz tega, kar mi delamo, ali začnemo delati, ampak je malo naprej opisana z besedami »ampak je Božji dar.«
Pismo nas torej uči, da vera v Jezusa, čeprav daje vtis, da prihaja iz nas, v resnici prihaja od zgoraj. Od Boga. Kot darilo. Kot dar. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je beseda dar opisana takole: »kar je dano komu v last brez plačila.« Ta definicija je tudi opisana v Božji besedi v Rimljanih 4,4: »Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo.« Beseda »milost« tukaj je ista, kot v Efežanih 2,8-9. Torej velja: »Tisti, ki dela prejme ustrezno plačilo, dobi kar zasluži in to nima povezave z milostjo.« Pri takšnem plačilu ni nobene Božje milosti, ampak je plačilo, ki pripada delavcu po njegovem delu. Če vse skupaj povemo malo drugače, pridemo do naslednjega zaključka: Če je nekdo deležen Božje milosti, si je sam ni zaslužil in točno to beremo v Efežanih 2,8-9. Tam piše, da je vera Božji dar. Torej lahko zaključimo, če se spomnemo Rim 4.4, da je nekdo odrešen, če verjame v Jezusa Kristusa. A, če naj bo odrešenje po Božji milosti, človek ne sme nič narediti zanjo. Ker, če bi nekdo nekaj naredil zanjo, potem to ne bi bil več dar, ampak plačilo, ki si ga je sam zaslužil. In Bog bi bil človeku dolžan za njegovo vero. A to ni več Biblično. Ker Biblija jasno pravi, da opravičenje in odrešenje ne prideta po delih, ampak ju Bog prostovoljno in brezplačno daje. Ker je milosten in ljubi svoje ljudi. Torej, če potegnemo črto pod vse skupaj, je človek odrešen po veri in brez vsakršnih del, ki jih lahko ponudi. Še več, tudi vera, ki jo človek izpove ni od njega, ampak od Boga, z namenom da lahko verjame v Jezusa Kristusa.
Še ena stvar je, ki jo vsi ti odlomki kažejo. Namreč, opravičenje je dogodek, ki se je že zgodil v življenju vernika. To nakazujejo vsa napisana pisma. Torej je v življenju vernika trenutek, v katerem ga Bog šteje za pravičnega oziroma opravičenega. Pri čemur vidimo, da to ni nek kontinuum, ampak trenutek v življenju vernika. (Kontinuum je lahko kvečjemu posvečenje – proces, zaradi katerega smo čedalje bolj podobni Jezusu)
Ločevanje
Sedaj, ko smo spoznali kaj je evangelij, nadaljujmo k naslednji točki, ki jo najdemo v Galačanih 1,6-9. V vrstici 8 in 9. »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« Imamo tri stvari v dveh vrsticah, ki jih je treba izpostaviti. Prva govori o ljudeh in ostalih, ki jih izpostavlja vrstica 8. Pavel ne govori samo o drugih, ki bi lahko prinesli nemir v cerkev. Govori tudi o sebi in celo o angelih. Očitno je to zelo pomembno. Nihče ni izključen iz opozorila, ki sledi. Noben človek niti angel oz. duhovno bitje. Druga stvar govori o dejanjih, do katerih naj ne bi prišlo. To je oznanjanje napačnega evangelija. Napačni evangelij je ta, ki je različen od evangelija opisanega v Pismih. Evangelij, kot smo že dejali, je sporočilo o opravičenju človeka samo po veri v Jezusa Kristusa. In da človek s svojimi deli ne more nič prispevati k temu. Niti po veri, ki prihaja od znotraj. Ker vera smo dejali, prihaja od zgoraj in je dar od Boga. In človek je deležen evangelija, samo po veri, ki prihaja od zgoraj. Ker ta vera daje človeku sposobnost verjeti v Jezusovo delo na križu. Če je ta resnica kakorkoli spremenjena ali popačena, je to »drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili« kot pravi Pavel. Po teh dveh točkah je jasno da noben človek ali angel, ne sme spreminjati ali popačiti sporočila in resnice evangelija.
Zadnja točka, ki jo moramo pogledati v tem sklopu je posledica, ki doleti ljudi in tiste, ki bi sporočilo spreminjali. Vrstice v Galačanih so jasne. »: Če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« Močne besede, ki jih, v enakem kontekstu ne najdemo drugje v Novi
zavezi. Grška besedo »preklet« tukaj, najdemo v Novi zavezi samo na petih mestih. Dvakrat v teh dveh vrsticah. Potem še v Rim 9,3; 1 Kor 12,3 in 1 Kor 16,22. Samo v teh pismih nima povezave z učenjem napačnega evangelija. Temu bomo posvetili malo več časa. Je namreč zelo pomembna tema.
Zanimivo v kontrastu katoliške doktrine. Namreč samo tridentinski koncil nam ponuja več kot 125 anatem – prekletstev. V luči dejstva, da je v Bibliji eno samo prekletstvo in to govori o napačnem interpretiranju oziroma spreminjanju evangelija, je to zelo pomembno. Tudi je omenjeno v Galačanih, vendar kot del starozaveznih citatov, ki se tudi ne nanašajo na spreminjanje evangelija. Vendar je druga grška beseda. Da bi lažje razumeli, si bomo pobliže pogledali besedo »preklet.« Po Thayerju ta beseda označuje nekoga, ki mu je namenjeno večno trpljenje in uničenje. Vsako stvar, ali bitje, opisano s to besedo čaka strašen konec. To ni vzgoja, s katero vzgaja oče svojega izgubljenega sina, ampak uničenje za smrt, ko ta isti oče najde podgano v svoji hiši in jo lovi, dokler je ne ubije, vedoč da podgana prinaša bolezen v njegovo družino. In to uničenje ni od človeka, ampak od svetega in pravičnega sodnika vsega stvarstva.
Za dodatno razumevanje dejstva, poglejmo v Rim 9,3, ki pravijo takole: »Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu.« Pavel jasno govori, kaj zanj pomeni biti preklet – ločen od Kristusa. Oziroma ne biti združen s Kristusom – po veri. Kar pomeni, da nihče, ki je preklet po tem opisu, ne more biti Božji otrok.
Zaključek
Zaključek, ki ga dobimo iz pisma Galačanom 1,6-9 nosi veliko težo in ga ne smemo zanemariti. To je, da obstaja samo en evangelij Jezusa Kristusa. Čeprav ta odlomek ne definira tega evangelija, jasno pove, da obstaja samo en evangelij.
In še ena stvar, ki jo lahko zaključimo iz tega odlomka je, da bo tisti (človek ali organizacija), ki bo oznanjal drugačen evangelij obsojen na prekletstvo.
Ker se zbor ljudi, ki slavijo in častijo Boga, imenuje Cerkev in ker je temelj Cerkve evangelij po Jezusu Kristusu, lahko zaključimo da se vsaka skupina, ki se druži kot Božja cerkev in ne uči resničnega evangelija po Kristusu obsojena na prekletstvo. Vsaj tako pravi Biblija v Galačanih 1,8-9. In ti ljudje morajo slišati evangelij!

torek, 8. januar 2013

Ljudje z urejenim življenjem in oni drugi...

Jezus je odrešenik tistih, ki ga obupno potrebujejo. Ni dodatek za udobno in lahko življenje. Nekdo ki vpije k Jezusu ne samo prizna svoje grehe, ampak se vidi kot brezupni grešnik. »Grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin,« je dejal izgubljeni sin v Luku 15. Tisti, ki še naprej krivi starše, družbo, okoliščine, ženo, moža, še ni pripravljen na srečanje z Jezusom. Ni dovolj, da prepozna, da je storil ta ali oni greh, prepoznati mora, da je v njemu samemu izvor greha. On proizvaja greh, ne samo dela greh. Prepoznati mora, da je sam po sebi zmožen storiti le slabo. Namreč »dobro,« ki ga stori, stori iz dobičkonosnih in koruptivnih razlogov.
Potrebuje osebno razodetje svojega položaja in svojega srca (Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? Jer 17,9), ki ga potem vodi do Jezusa, ki mu edini lahko pomaga. Nekdo, ki je izgubljen, lahko sorazmerno hitro spozna ta svoj položaj (kot sem ga jaz). Veliko težje je za nekoga, ki ima urejeno življenje.
In primer človeka z urejenim življenjem. Izgubljenega sina starejši brat. 
 Po moje je vključen v zgodbo z določenim namenom. In sicer, da dobrim meščanom Jeruzalema postavi ogledalo. Nekateri so zelo spoštovali Jezusa, a po drugi strani jim je bilo neprijetno zaradi ljudi, s katerimi se je družil. Pritoževali so se zaradi njegovega druženja z izmečki tega sveta. Starejšemu bratu je bila dana priložnost, da sodeluje na zabavi, ki jo je oče priredil zaradi sinove vrnitve, a on je povabilo zavrnil. Zavrnil je sodelovanje z ničvrednim bratom, ki je s prostitutkami in smrdljivimi kolegi zapravil premoženje, ki ga je oče zaslužil s težkim delom. Družbeni ponos in njegovi predsodki so bili prevelika prepreka za preskočit.
Upam reči, da je snobizem kupil več kart za v pekel kot umori. Da je nekdo sprejet pri Jezusu, mora zelo pasti po lestvici. Ne mogoče dobesedno, vsekakor pa v ocenitvi/ovrednotenju samega sebe. Apostol Pavel je bil farizej - zelo cenjen na lestvici tedanje religiozne družbe, spoštovan in častivreden. »Po pravičnosti v postavi neoporečen« se je opisal samega sebe. A brez dvoma ni pozabil lekcije, ki jo je Jezus dal velikim duhovnikom in starešinam v Mateju 21,31: »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« In potem ko je preračunal na kakšni razdalji do Boga se nahaja on sam in na kakšni se nahajajo grešniki je zavpil: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.« (1 Tim 1,15) Samega sebe je videl v slabšem stanju, kot je bil izgubljeni sin. Grešniki, ki so najbolj oddaljeni od Boga, najbolj ekstravagantni, so tisti, ki opravičujejo sami sebe. So tisti, ki zadnji pokleknejo pred Jezusom. Da je Pavel prišel do takšnega zaključka, se je bil pripravljen družiti s tujci izven Izraela, izven izbranega Božjega ljudstva izven zaveze, brez upanja in brez Boga. »Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva.« (1 Kor 6,9.10)

nedelja, 9. december 2012

ADVENT



Pišuka, je minil skoraj en mesec od zadnjega prispevka. Čas tako hitro teče. No, saj ni šel v prazno. Veliko se dela, ustvarja, prevaja, piše … Veliko stvari imam v mislih, v srcu, a tista zadnja tema, o enotnosti in neenotnosti kristjanov mi še vedno hodi po glavi. Tudi tista o rimski cerkvi. Danes sem prebral na protestantskem forumu en res (vsaj po moje), odličen komentar glede rimske cerkve. V svojem temelju tako resničen in obenem tako žalosten.
 Gre pa takole: (govori o katoličanih) »Problem imajo s priznanjem, da je večina njihovega življenja skupaj z najlepšimi trenutki bila laž. Zato se nočejo spreobrniti in poskušajo na vso moč racionalizirati svojo vero. To velja tudi za ateiste in pripadnike drugih religij. Vem, da zgoraj napisano zveni trdo, mogoče celo nesramno, vendar je to korenina problema. Čudoviti in nepozabni trenutki, ki so jih rimokatoličani doživeli v Međugorju, pri srečanju s Papežem, na mladinskih taborih in kongresih, pri skupinskem slavljenju, krstu otroka... se zasidrajo globoko v dušo. Praktično nemogoče je po vsem tem priznati, da je ves rimokatolicizem laž, s katerim so zapravili svoje življenje. Za kaj takšnega je potrebna Božja milost.« Avtor: Rafael
V tem komentarju je zadel bistvo vse religije in tradicije v Sloveniji. Tudi drugod, a predvsem v Sloveniji. Res žalostno, kako nas religija in tradicija peljeta stran od Jezusa. Tako blizu, a tako daleč.
V nastajanju je tudi spletna stran, ki upam, bo zaživela še letos in bo govorila ravno o teh stvareh. Odločitev zanjo je nastala, ker Slovenci res nimamo veliko materiala o teh temah na enem mestu. Vse je nekako razkropljeno, želimo pa si imeti vse na enem mestu, pregledno, zanimivo, berljivo in seveda v našem jeziku.
Drugače pa vsem en lep adventni in predbožični čas!!

torek, 13. november 2012

Različni, a z istim temeljem



Zadnje čase razmišljam o cerkvi. Ne vem, ali se piše z malo, ali veliko. Kaj je cerkev? Kdo je cerkev? Kdo smo cerkev? Ali je cerkev stavba, ali smo cerkev mi? Odgovor poznamo. Vsaj upam. Kakšen razlog obstaja za cerkev? Čemu je namenjena? Zakaj baptisti, binkoštniki, kalvinisti, evangeličani, potem tisti bolj evangelijski, pa luterani in……..
Jezusovo cerkev sestavljajo različne skupine, ki se združujejo v različnih oblikah slavljenja in čaščenja, z različnim poudarkom na učenje iz Biblije, ter različnimi ljudmi na vodilnih položajih. Vsaka denominacija, kot tudi nedenominacija ima različno poslanstvo. Nekateri so bolj mirni, drugi bolj živahni, nekateri poudarjajo Svetega Duha in govorjenje v jezikih, drugi poudarjajo učenje od vrstice do vrstice.
A zakaj takšna različnost? Imajo eni bolj prav, kot drugi? So eni bolj odrešeni, kot drugi? Mislim, da ima vsaka cerkev, kot tudi hišne skupine, s pravim temeljem, se pravi z Jezusom in s Svetim pismom, prav. In ta različnost se mi mota zadnje čase po glavi. Ali ni lepa in čudovita različnost Jezusove cerkve? Ali ni narejeno, da je vse za vsakogar. Da vsakdo najde svojo mesto in da Jezus vsakega pripelje tja, kjer je največja možnost, da ga spozna. Nekomu je bolj všeč baptistična mirnost, drugim binkoštno divjanje. A, če je Jezus temelj, je v redu. Pustimo ameriške super hiperaktivne prosperitaše. Ne govorimo o Ameriki, temveč o Sloveniji. Čeprav verjetno ne bo dolgo, ko bo kaj takega pri nas. A to je druga tema. Hotel sem v bistvu povedati samo eno. Iz lastne izkušnje.
Biblija veliko govori o obrekovanju. Bogu ni najbolj všeč obrekovanje. In sam sem imel zelo slabe izkušnje in sem bil prikrajšan marsičesa zaradi obrekovanja. In na koncu sploh ni bilo res. Recimo da bi bilo vsaj res. Pa ni bilo. In sem zamudil, mogoče leto ali dve sodelovanja z ljudmi, ki sploh niso takšni, kot so mi jih opisali.
Dragocena izkušnja.  A nepotrebna. Različni deli telesa, a glava je Jezus. Različne cerkve, a temelj je isti. Včasih se bojujemo eni proti drugim, namesto proti sovražniku.