petek, 3. maj 2013

Konstantin in krščanstvo



Malo zanimivih zgodovinskih dejstev…

Ko se je s cesarjem Konstantinom, ki je v letu 312 izdal listino, s katero je dal kristjanom in njihovi Cerkvi v cesarstvu prostost, kar poznamo pod imenom „Milanski edikt”, končalo tristoletno krvavo preganjanje kristjanov, ko je dal tudi v Emoni izbrisati napis, ki je bil v sramoto sicer tako razglašeni rimski civilizaciji in kulturi: „Kristjani, klali smo vas v prvem stoletju, klali vas bomo tudi v četrtem,” je postala Cerkev čez noč ne samo odprta, ampak tudi privlačna ne samo za tiste, ki so se v resničnem spoznanju in svobodni odločitvi hoteli pridružiti tistim, ki so hodili za Kristusom, ampak tudi za množice tistih, ki so v veri, ki je nenadoma dobila svobodo, kakor je že lep čas prej pridobivala na ugledu in spoštovanju, ugledali lepo priložnost za promocijo samega sebe in tudi za pridobitev kakega privilegija. Ti ljudje, ki povečini niso bili kakšne kanalje težke kategorije, kakšni tajkuni tistega časa, kakor temu z japonsko izposojenko pravimo danes, ampak povečini majhni plahi ljudje, ki so iskali svojo šanso in so menili, da so jo zdaj odkrili v tej novi veri z Jutrovega, pred katero je nazadnje popustil sam cesar, ki je vendar tudi Pontifex Maximus, torej veliki duhovnik poganstva, veliki graditelj mostov med tem in onim svetom, in njegova odločitev za znamenje križa, kakor pravi legenda, ne resna zgodovina, ne more biti tako hudo napačna. S temi množicami, ki so naenkrat začele trkati na cerkvena vrata in Cerkev ni bila pripravljena, da bi jih počasi in temeljito spremljala v spoznavanju resničnega Kristusovega evangelija, kaj šele celotne Božje besede, in jih tako šele po izpričani dejanski spreobrnitvi sprejela v svoje občestvo, pa so prišle v telo in duha Cerkve tudi vse bolezenske klice in virusi zunanjega poganskega sveta, za katere cerkveni starešine in škofje, ki so dotlej še bili to, kar beseda pomeni, namreč „nadzorniki” glede čistosti nauka in evangeljskega življenja v posameznih krajevnih cerkvah, ne pa novi grofje in knezi, niso bili pripravljeni. Pozneje se temu pridruži že bolj nevaren virus, ki je prišel iz manjvrednostnega občutja cerkvenih učiteljev pred grško filozofijo. Namesto da bi verjeli Božji besedi, ki jih je po Pavlovih besedah svarila pred zapeljevanjem raznih filozofij, so začeli elemente teh filozofij vnašati v razlage evangelija in so tako Božjo besedo pomešali s človeško modrostjo, so tako čisto vino iz Kristusove trte pomešali s kisom grškega filozofiranja – in taka mešanica ima za rezultat vedno spet le kis, ne pa izboljšano vino, kakor so zmotno menili. Vrh tega mešanja se zgodi z enim največjih cerkvenih učiteljev, Avrelijem Avguštinom, brez dvoma genialnim filozofskim mislecem, najbrž tudi iskrenim vernikom v Kristusovo blagovest, a vendar tako pogubnim mešalcem jeruzalemskega vina in atenskega kisa, da si ves tako imenovani krščanski svet od tega vse do danes ni opomogel. Z Avguštinom pride v krščanstvo platonski idealizem, ki je evangeliju diametralno nasproten. S tem idealizmom, za katerega snovni svet ni resničen in je le popačenje popolnega idejnega sveta, zaide v tedaj že okuženo cerkev, ki je ne moremo več pisati z veliko začetnico, sovraštvo do vsega mesenega, torej tudi pojmovanje o apriorni grešnosti in prekletstvu spolnega življenja, ki je Svetemu pismu tuje, na posebno rodovitna tla pa je padlo pri človeku, ki v svojih Izpovedih iskreno priznava, kako je prosil Boga, naj mu da dar čistosti (seveda spolne), a „ne še zdaj”. Iz volka-mesarja je postal volk-spokornik, ki je nevarnejši od prejšnjega. Avguštin je v posteljah svojega burnega življenjskega popotovanja onesrečil morda nekaj deset ali mogoče tudi nekaj sto privlačnih mladih žensk – kot sovražnik vsega mesenega, kot volk-spokornik, pa je spravil v nesrečo hude heretičnosti milijone in milijone katoliških vernikov in učiteljev vse do danes.
Cesar Konstantin je bil tako velik kristjan, da je dal umoriti lastno ženo in sina, kar pa vzhodne cerkve ne moti, da ga je uvrstila v katalog svetnikov, in kar zahodne cerkve ne moti, da ga ima za rešitelja krščanstva. Ker Jezusovo pravilo, da je treba drevo soditi po sadežih, velja tudi za Konstantina in za vse, kar ta mož pomeni in simbolizira, si moramo tudi tu ogledati sadove tega nesrečnega pomešanja „trona in oltarja”, kakor temu navadno rečemo. Sad te ne svete poroke je bila cesarska, simbolično lahko rečemo konstantinovska cerkev, čeprav je vrh te „poroke iz preračunljivosti” dosegel šele Teodozij z uvedbo verskega totalitarizma, ko je tedaj že nekako v današnjem smislu katoliško cerkev razglasil za državni in edino dovoljeni kult. Od Konstantina naprej glavne besede v verskih zadevah ni imela več Božja beseda, tudi njeni oznanjevalci in razlagalci na pozicijah starešin, škofov in patriarhov ne, ampak neposredno cesarji, ki so tudi sklicevali koncile in določali, kaj naj bo sprejeto kot verska resnica in kaj naj bo ovrženo. Kljub investiturnemu boju med papeži in cesarji v srednjem veku, kjer si je rimska cerkev sicer pribojevala nekaj avtonomije pred cesarsko oblastjo, pa je bila moč cesarjev še vedno tako močna, da je bila razsodba o pravilnosti reformacije ali protireformacije v rokah cesarja in ne toliko papeža, kaj šele reformacijskih teologov, ki so se sklicevali na Božjo besedo. Kako naj podanik veruje, ni smela odločati njegova vest, ampak vladar. Tako so se Slovenci, ko so v velikem številu že sprejeli resnico evangelija, znova vrnili v rimske zmote, ker je tako odločil avstrijski vladar. Če so Slovenci v letu 1918 de facto, ne tudi de iure, izstopili iz habsburškega območja oblasti na svetni, državnopravni ravni, pa še do danes niso izstopili iz habsburške verske oblasti. Današnji Slovenec še vedno sledi veri, ki mu jo je predpisal vladar iz habsburške hiše, ne pa veri, ki mu jo daje v svobodno sprejetje Kristusov evangelij. To je priznal klasik slovenske proze Ivan Cankar: „Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan.” (Dom in svet 39, 1926, št. 5, 181.) Cankar ni neposredno podrobneje razložil, zakaj je kot Slovenec avtomatično tudi katoličan, iz celotnega konteksta njegove obravnave slovenskega narodnega vprašanja in odnosa do Avstrije pa je jasno, da je ta avtomatizem sad spojitve oltarja in trona, sad cezaropapizma, sad utišanja in oviranja avtoritete človekove lastne vesti in vzpostavitev skoraj totalitarne avtoritete državne oblasti. Cankar bi se bolj pravilno izrazil, če bi napisal: Ker sem avstrijski, torej habsburški podanik, sem katoličan. Ne slovenstvo, ampak habsburška hiša je bila in je še danes duhovna oblast nad večino slovenskih rojakov. Čeprav je habsburška hiša, hiša nekdanjih roparskih vitezov iz Švice, zaradi svoje zločinske vojne avanture v letu 1918 izgubila oblast nad državo in ustvarila podlago za Hitlerjev vzpon z vsem, kar je temu vzponu sledilo, pa do danes ni izgubila oblasti nad dušami tistih narodov, ki svoje osvoboditve in samostojnosti niso znali in hoteli domisliti do konca, na najpomembnejšem področju svojega življenja, namreč v stvareh vesti in vere, pa so še vedno podaniki iste hiše, so še vedno del materialno nevidnega, a duhovno še kako prisotnega habsburškega imperija.« (V. Ošlak: Kristus ali krščanstvo)