Cerkev lahko ima, kot organizacija zbranih ljudi, vsa znamenja prave
Cerkve. Lahko ima postavljene voditelje, vodstvo in člane. Lahko ima
svoja predavanja, učenja, urnik slavljenja. Lahko ima pravila in
določbe, po katerih naj bi se ljudje in dogodki v njej ravnali. Lahko se
tudi drži splošno razumljenih ortodoksnih doktrin, ki jih najdemo v
Božji Besedi. A konec koncev je to le zunanji izgled in nima veljave pri
dokazovanju same narave te skupine. Vse dokler niso raziskani temelji
te cerkve. Če cerkev, katerakoli cerkev, nima ključnega elementa, ki jo
povezuje s Kristusom in ki je obenem temelj, ji ne moremo reči Božja
Cerkev. Če sam temelj cerkve ni trden in stabilen je ta bolj nevarna,
kot hiša brez temeljev. Bolj nevarna zato, ker ne vodi do fizične smrti,
ampak duhovne, ki je večna. Pa naj bo protestantska, katoliška, ali
kakršna hoče.
Kateri je ta temelj? Kateri je ta element po
katerem spoznamo, če je zbor ljudi resnično Cerkev. Ta temelj je določen
za ključno doktrino Cerkve. In temelj na katerem bi morale biti
zgrajene vse cerkve je evangelij Jezusa Kristusa.
Z drugimi
besedami, temelj cerkve je v verovanju ljudi, ki hodijo v to cerkev. In
sicer vera o tem, kaj jih odrešuje. In po definiciji je to odrešenje po
veri v Jezusa Kristusa. In definicija ni moja definicija, niti
definicija Lutra. To je definicija, ki jo najdemo v Božji Besedi. Tako
pri Pavlu, Petru in Janezu. Pa verjetno še kje drugje. Gal 1, 1-4, 1Pt
1,3-5, 1Jn 2,1-2…
Torej vidimo, da tako teologija kot Biblija
postavljata evangelij, oziroma odrešitev po veri v Jezusa Kristusa kot
ključno doktrino ali znak za pravo Cerkev. In če pogledamo omenjen
odlomek iz Galačanov 1,6-9 pravi takole: »Čudim se, da se od tistega, ki
vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu
drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas
begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi
vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor
smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako
pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega,
ki ste ga prejeli, naj bo preklet!«
Torej, obstaja samo EN
evangelij po Jezusu Kristusu. EN. Ne dva. Niti ne trije. Prva stvar, ki
jo vidimo v teh vrsticah - Pavel je osupel, ko vidi Galačane, kako se
obračajo stran od smeri, ki jo je pridigal sam. K nekemu drugemu
evangeliju. A hitro pravi: »ki pa ni drug evangelij.« Ta izjava, v
vrstici 7, jasno kaže na kaj? Da ta drugi evangelij ni bil pravi
evangelij, ampak izkrivljanje resnice. Druga stvar je jasna obsodba
vseh, ki to delajo. Namreč izkrivljajo resnico. (vr. 8,9)
Torej v
Galačanih 1,6-7 jasno vidimo, da obstaja samo en evangelij in da so
drugi popačeni in neresnični. Lahko si zastavimo vprašanje, kateri je ta
evangelij? Odgovor lahko med drugim najdemo v Rim 5,8-9, ki pravi: »Bog
pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko
smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj,
ko smo opravičeni z njegovo krvjo.« Evangelij kot ga opisuje pismo
Rimljanom nam govori, da je Jezus zaradi Očetove ljubezni umrl za
grešnike. S svojo krvjo je opravičil grešnike pred Božjo jezo.
Opravičenje človeka je torej Božje delo. S tem Bog naredi človeka
pravičnega. Kot piše v Rimljanih 5, je to lahko storjeno po Jezusovi
krvi. Pridemo do naslednjega vprašanja. Kaj imamo pri tem zraven ljudje?
Ena stvar je upoštevati Jezusovo delo na križu in druga zraven vpletati
ljudi. Čeprav se na prvi pogled to zdi nezdružljivo, pa večkrat opazimo
njuno prepletanje.
Poglejmo najprej človeško vpletanje v
opravičenje samega sebe. Pojdimo v pismo Rimljanom 5,1, ki pravi: »Ker
smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu
Jezusu Kristusu.«
Tu beremo, da je opravičenje iz vere. Vera nas
opravičuje in rešuje Božje jeze in to po Jezusovi krvi. In nam daje
večno življenje. Je torej samo vera kot pravij(m)o reformatorji – »sola
fide« – tista, ki povzroči naše opravičenje in odrešenje? Naj človek ne
bi dodal svojih dejanj in del pravičnosti? A ni že sama vera v Jezusa
človeško delo? Luter , človek, ki ga je Bog uporabil pri reformaciji
Cerkve, je dejal naslednje glede opravičenja po veri: »Opravičenje po
veri je člen, zaradi katerega bo Cerkev stala ali padla.« Najbolje
lahko to preverimo v Bibliji. Kaj nam pravi Biblija o opravičenju? Pride
po veri, ali pride po veri in naših delih?
Opravičenje po veri brez naših del
Obstajata
dva ključna teksta glede opravičenja in njegove pomembnosti samemu
Evangeliju in Cerkvi. Prvega najdemo v Galačanih. Pavel, če se spomnimo,
je bojeval bitko z Galačani, ker so se obračali k nekemu drugemu
evangeliju. Ta popačen evangelij je vseboval opravičenje z obrezo in
drugimi deli postave, kot tudi vero v Jezusa. Oboje. Torej, človek je
moral biti obrezan, moral je delati dobra dela in verjeti v Jezusa, da
je lahko bil opravičen pred Bogom. Pavel je, kot vsak dober vojak,
poznal in razumel sovražnika in ga je hotel postaviti na luč, da bi se
videla njegova dela.
Zelo jasno Pavlovo sporočilo najdemo v
Glačanih 2,15-16. Tam najdemo uvodne razlage, od katerih nadaljuje bolj
globoko razlago v nadaljevanju. (3,1-5,1) A te vrstice so čisto dovolj
za jasno razumevanje povedanega. Takole pravi: »Mi, ki smo po naravi
Judje in ne poganski grešniki, vemo, da človek ni opravičen po delih
postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi
začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v
Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po
delih postave.« (Gal 2,15-16)
Pisma bi težko bila bolj jasna.
Nihče ne bo opravičen po delih postave. Moramo upoštevati, katera so
bila ta dela postave. Ter, da je bila Božja in dana Izraelcem po Mojzesu
na gori Sinaj. Tu je torej jasno postavljeno, da noben človek ne bo
opravičen, ker se bi se sam s svojimi močmi držal Božje postave. In to
lahko uporabimo za katerokoli sredstvo opravičenja, ker višjega
standarda oziroma zakona, kot je Božja postava, ni.
Poglejmo
dalje. Pavel, ki je okrcal Petra zaradi njegovega obnašanja povezanega z
postavi in pogani, nam je dal vedeti, da sta tako on kot Peter Juda.
Moža pod postavo, ki bi naj bila opravičena, če bi se je držala. A kljub
temu sta ugotovila, da ni postava, katera ju lahko opraviči, temveč
edinole delo Jezusa Kristusa. Torej, sta verjela, da edinole po veri v
Jezusa pride opravičenje. In kot Pavel ugotovi, če oni kot Judje –
izvoljeno in posebno Božje ljudstvo – po katerih je postava bila dana,
še vedno potrebujejo vero za svoje opravičenje, je postava sama
neučinkovita za opravičenje ljudi. Po vsem tem lahko ugotovimo, da
človek ne more biti opravičen po delih, pa četudi govorimo o delih Božje
postave, ali katerikolih drugih, ki so inferiorni tem. Na kratko,
opravičeni smo lahko po veri in samo po veri.
Vera, ne dela
Tukaj
se lahko vprašamo: »Je vera sama po sebi delo? Poglejmo kaj piše v
Efežanih 2,8-9: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz
vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.«
Tu odkrijemo realnost naše vere. Ni od nas, ampak je Božji dar.
Še enkrat je jasno, da smo odrešeni po milosti iz vere v Jezusa
Kristusa. In naslednji stavek je zelo pomemben »in to ni iz vas, ampak
je
Božji dar.« Vera, ki odrešuje je opisana kot »to ni iz vas.«
Se pravi ni iz tega, kar mi delamo, ali začnemo delati, ampak je malo
naprej opisana z besedami »ampak je Božji dar.«
Pismo nas torej
uči, da vera v Jezusa, čeprav daje vtis, da prihaja iz nas, v resnici
prihaja od zgoraj. Od Boga. Kot darilo. Kot dar. V Slovarju slovenskega
knjižnega jezika (SSKJ) je beseda dar opisana takole: »kar je dano komu v
last brez plačila.« Ta definicija je tudi opisana v Božji besedi v
Rimljanih 4,4: »Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot
dolžno izplačilo.« Beseda »milost« tukaj je ista, kot v Efežanih 2,8-9.
Torej velja: »Tisti, ki dela prejme ustrezno plačilo, dobi kar zasluži
in to nima povezave z milostjo.« Pri takšnem plačilu ni nobene Božje
milosti, ampak je plačilo, ki pripada delavcu po njegovem delu. Če vse
skupaj povemo malo drugače, pridemo do naslednjega zaključka: Če je
nekdo deležen Božje milosti, si je sam ni zaslužil in točno to beremo v
Efežanih 2,8-9. Tam piše, da je vera Božji dar. Torej lahko zaključimo,
če se spomnemo Rim 4.4, da je nekdo odrešen, če verjame v Jezusa
Kristusa. A, če naj bo odrešenje po Božji milosti, človek ne sme nič
narediti zanjo. Ker, če bi nekdo nekaj naredil zanjo, potem to ne bi bil
več dar, ampak plačilo, ki si ga je sam zaslužil. In Bog bi bil človeku
dolžan za njegovo vero. A to ni več Biblično. Ker Biblija jasno pravi,
da opravičenje in odrešenje ne prideta po delih, ampak ju Bog
prostovoljno in brezplačno daje. Ker je milosten in ljubi svoje ljudi.
Torej, če potegnemo črto pod vse skupaj, je človek odrešen po veri in
brez vsakršnih del, ki jih lahko ponudi. Še več, tudi vera, ki jo človek
izpove ni od njega, ampak od Boga, z namenom da lahko verjame v Jezusa
Kristusa.
Še ena stvar je, ki jo vsi ti odlomki kažejo. Namreč,
opravičenje je dogodek, ki se je že zgodil v življenju vernika. To
nakazujejo vsa napisana pisma. Torej je v življenju vernika trenutek, v
katerem ga Bog šteje za pravičnega oziroma opravičenega. Pri čemur
vidimo, da to ni nek kontinuum, ampak trenutek v življenju vernika.
(Kontinuum je lahko kvečjemu posvečenje – proces, zaradi katerega smo
čedalje bolj podobni Jezusu)
Ločevanje
Sedaj, ko smo
spoznali kaj je evangelij, nadaljujmo k naslednji točki, ki jo najdemo v
Galačanih 1,6-9. V vrstici 8 in 9. »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa
angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi
oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če
vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli,
naj bo preklet!« Imamo tri stvari v dveh vrsticah, ki jih je treba
izpostaviti. Prva govori o ljudeh in ostalih, ki jih izpostavlja vrstica
8. Pavel ne govori samo o drugih, ki bi lahko prinesli nemir v cerkev.
Govori tudi o sebi in celo o angelih. Očitno je to zelo pomembno. Nihče
ni izključen iz opozorila, ki sledi. Noben človek niti angel oz. duhovno
bitje. Druga stvar govori o dejanjih, do katerih naj ne bi prišlo. To
je oznanjanje napačnega evangelija. Napačni evangelij je ta, ki je
različen od evangelija opisanega v Pismih. Evangelij, kot smo že dejali,
je sporočilo o opravičenju človeka samo po veri v Jezusa Kristusa. In
da človek s svojimi deli ne more nič prispevati k temu. Niti po veri, ki
prihaja od znotraj. Ker vera smo dejali, prihaja od zgoraj in je dar od
Boga. In človek je deležen evangelija, samo po veri, ki prihaja od
zgoraj. Ker ta vera daje človeku sposobnost verjeti v Jezusovo delo na
križu. Če je ta resnica kakorkoli spremenjena ali popačena, je to
»drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili« kot pravi Pavel. Po
teh dveh točkah je jasno da noben človek ali angel, ne sme spreminjati
ali popačiti sporočila in resnice evangelija.
Zadnja točka, ki
jo moramo pogledati v tem sklopu je posledica, ki doleti ljudi in tiste,
ki bi sporočilo spreminjali. Vrstice v Galačanih so jasne. »: Če vam
kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj
bo preklet!« Močne besede, ki jih, v enakem kontekstu ne najdemo drugje
v Novi
zavezi. Grška besedo »preklet« tukaj, najdemo v Novi
zavezi samo na petih mestih. Dvakrat v teh dveh vrsticah. Potem še v Rim
9,3; 1 Kor 12,3 in 1 Kor 16,22. Samo v teh pismih nima povezave z
učenjem napačnega evangelija. Temu bomo posvetili malo več časa. Je
namreč zelo pomembna tema.
Zanimivo v kontrastu katoliške
doktrine. Namreč samo tridentinski koncil nam ponuja več kot 125 anatem –
prekletstev. V luči dejstva, da je v Bibliji eno samo prekletstvo in to
govori o napačnem interpretiranju oziroma spreminjanju evangelija, je
to zelo pomembno. Tudi je omenjeno v Galačanih, vendar kot del
starozaveznih citatov, ki se tudi ne nanašajo na spreminjanje
evangelija. Vendar je druga grška beseda. Da bi lažje razumeli, si bomo
pobliže pogledali besedo »preklet.« Po Thayerju ta beseda označuje
nekoga, ki mu je namenjeno večno trpljenje in uničenje. Vsako stvar, ali
bitje, opisano s to besedo čaka strašen konec. To ni vzgoja, s katero
vzgaja oče svojega izgubljenega sina, ampak uničenje za smrt, ko ta isti
oče najde podgano v svoji hiši in jo lovi, dokler je ne ubije, vedoč da
podgana prinaša bolezen v njegovo družino. In to uničenje ni od
človeka, ampak od svetega in pravičnega sodnika vsega stvarstva.
Za
dodatno razumevanje dejstva, poglejmo v Rim 9,3, ki pravijo takole:
»Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim
bratom, ki so moji rojaki po mesu.« Pavel jasno govori, kaj zanj pomeni
biti preklet – ločen od Kristusa. Oziroma ne biti združen s Kristusom –
po veri. Kar pomeni, da nihče, ki je preklet po tem opisu, ne more biti
Božji otrok.
Zaključek
Zaključek, ki ga dobimo iz pisma
Galačanom 1,6-9 nosi veliko težo in ga ne smemo zanemariti. To je, da
obstaja samo en evangelij Jezusa Kristusa. Čeprav ta odlomek ne definira
tega evangelija, jasno pove, da obstaja samo en evangelij.
In
še ena stvar, ki jo lahko zaključimo iz tega odlomka je, da bo tisti
(človek ali organizacija), ki bo oznanjal drugačen evangelij obsojen na
prekletstvo.
Ker se zbor ljudi, ki slavijo in častijo Boga,
imenuje Cerkev in ker je temelj Cerkve evangelij po Jezusu Kristusu,
lahko zaključimo da se vsaka skupina, ki se druži kot Božja cerkev in ne
uči resničnega evangelija po Kristusu obsojena na prekletstvo. Vsaj
tako pravi Biblija v Galačanih 1,8-9. In ti ljudje morajo slišati
evangelij!