Ali Jezus res zahteva, da smo popolni?

Namreč zadnjič sem se pogovarjal z nekom, ki mi pravi, da je mogoče ziveti popolnoma po evangeliju in da ve za nekoga, ki mu je to celo uspelo.

Vprašanje, ki me spremlja od takrat dalje, je naslednje: "Ali Jezus res od nas zahteva popolnost?"

V Mateju 5,48 pravi: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.” In brez dvoma, če bi lahko živeli tako, kot od nas zahteva poglavje 5 v Matejevem evangeliju, bi zares lahko rekli, da smo popolni. Tudi pomeni, da bi imeli večjo pravičnost od farizejev in pismoukov. Torej bi imeli vse pogoje za vstop v Božje kraljestvo.  Ampak vemo, da je živel samo eden, ki je vse to izpolnjeval. Jezus Kristus.

Kaj pa velja za nas? Smo izključeni iz kraljestva?

Mislim, da je želel Jezus povedati naslednje: Če hočemo biti rešeni po postavi, (kakor najbolj zmoremo živeti po njej-po naši pravičnosti) jo moramo izpolnjevati v popolnosti. Na zunaj in na znotraj. S tistim kar se vidi in s tistim, česar na zunaj ni videti. Se pravi, biti moramo popolni!

Kar pa dobro vemo, da je nemogoče! Torej  nam Jezus pokaže pravičnost, ki je ločena od postave. Njegovo pravičnost. Pavel pravi v Rimljanih 3,21-22: “Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike.”

Ker po postavi smo grešniki, ki nikakor ne morejo biti opravičeni po svojih dobrih delih. In ta problem pri ljudeh je dandanes isti, kot takrat ko je Jezus živel z nami na Zemlji. Ker če bi lahko bili opravičeni z našimi deli oziroma z našo pravičnostjo, bi bila Jezusova smrt nesmiselna.

Kaj torej? Seveda ne moremo živeti popolnega življenja. V smislu, da bi nas naša popolnost peljala v nebesa. Nikakor ne! V nebesa nas lahko popelje samo Jezusova pravičnost, ki smo jo lahko deležni samo po veri!

milost

Zakaj je nekaterim tako težko sprejeti zadostnost Jezusove žrtve na križu? Vprašanje, ki me bega že dalj časa. Vsekakor vem, da so tukaj na delu sile, ki nočejo, da ljudje sprejmejo zadostnost Jezusove žrtve na križu. Ker, če tega ne sprejmemo gremo v pekel. Če pa verjamemo, da je Jezus umrl za nas, pa v nebesa. Seveda se da o tem po teološko in apologetsko razpravljati, vse skupaj pokazati v Svetem pismu, a tudi to ni dovolj. Očitno je lažje ne verjeti, kot verjeti. Prijatelj mi je zadnjič rekel: »V meni raste dvom celo v dobre apologetske spise. Koga so spreobrnili? Koga je recimo spreobrnila genialna Pascalova Stava? Nihče nima argumenta zoper njo, a kdo je ušel peklu zaradi nje? Od Boga nas namreč ne loči premalo znanja ali logike, loči nas odklanjanje Božje pravičnosti in hotenje jaza, da bi sam postal bog. Zoper to dvoje pa je vsaka še tako genialna apologetika brez vsake moči. Mogoče komu kdaj bolj pomagamo, če mu v navideznem cinizmu rečemo: Pojdi srečno po svoji poti, na koncu te čaka komentar, ki mu ne bo mogoče ugovarjati…«

spomini

Včeraj sem poslušal konferenco za moške, ki jo vsako leto prireja Calvary Chapel iz Costa Mese v Kaliforniji.

Ne morem povedati kakšna spodbuda je to bila zame. Veliko pastorjev prihaja iz podobnega ozadja, kot jaz sam. Namreč odvisniškega. In Jezus je storil čudež v njihovih življenjih, tako kot ga je storil v mojem. In, ko sem poslušal njihove besede vodene od Svetega Duha, je vse drugo postalo nepomembno. Vse drugo, razen Jezusa. Zopet sem se spomnil na čas, ki sem ga preživel v komuni v Španiji, kjer sem se na novo rodil. Zopet sem se spomnil na pastorja, ki nam je vsakič znova ponavljal: »spreobrnite se, predajte svoje življenje Jezusu in On bo poskrbel za vse.« In res je poskrbel za vse. Vem, da sem imel po eni strani privilegij, da sem bil narkoman in sem laže videl (na podlagi lastnih dejanj), kakšen bebec sem. In to da sem bebec, še ni bilo tako hudo kot to, kakšen grešnik sem. Privilegij samo v smislu, da mi je bilo to svojo nesnago laže prepoznati.

Povsem druga zgodba je bila predati vso to nesnago (greh) Jezusu, v veri, da lahko On poskrbi za moje življenje. Tu imajo drugi verjetno isti problem, kot sem ga imel sam. A vendar sem vedel, da če bom tako nadaljeval, bom kmalu mrtev. In sem storil ta korak. In ostalo je zgodovina.

In na vse to sem se spomnil včeraj ob gledanju te konference. Hvala fantje, hvala Jezus!!

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Navdih za današnje pisanje sem dobil na reformirani strani. Tam je zgodba o Danijelu in njegovem življenju pri človeku, ki ni živel po Božjih zapovedih.

Včasih je res težko živeti v tem svetu, vedoč, da nismo od tega sveta. Ampak za uteho Jezus pravi: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše.« (Jn 15,19-20)

Torej je jasno vsaj nekaj. Kadar evangeliziramo, kadar govorimo sodelavcem o Jezusu ali čisto preprosto živimo po Duhu, živimo kakor nam Jezus pravi naj živimo, tedaj bodo problemi. Ljudem se bo zdelo čudno, kaj vendar delamo tam na ulici, kaj govorimo v službi in še bolj se jim bo zdelo čudno, če nočemo spat v isti sobi s fantom, oziroma punco pred poroko.

Vse to je za ta svet čudno. In če je za svet čudno, je pred Jezusom pravilno. In če je pred Njim pravilno, je pravilno. To se mi zdi zelo pomembno v mojem življenju. Seveda nam ne bo vedno uspevalo živeti na ta način, a Jezus to ve. Jezus ve, da nismo popolni, tudi Pavel pravi, da kadar smo šibki, smo močni: »Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10)

Včasih se vprašam, če velja tudi obratno. Namreč, kadar se sam sebi zdim močan, ali sem tedaj v resnici šibak?

O razmišljanju

Zadnje čase imam kar neko željo po pisanju opažam sam pri sebi. Upam, da bo trajala, ker rad pišem. Rad tudi razmišljam. In to je dobro in zdravo. Razmišljati namreč. Beroč raznorazne stvari na raznoraznih forumih in še kje drugje, se človeku utrne veliko idej o čem pisati.

Včeraj sem bil prisoten na predavanju o Dan Brownovi knjigi da Vincijeva šifra. Zelo zanimiva in napeta knjiga, polna intrig, kot vsa ostala Brownova dela. Neverjetne naklade, mislim da v višini 80.000.000 knjig je bilo natisnjenih in prodanih. Ne dam desne roke za ta podatek, vendar sem nekje slišal to številko. Zakaj to pišem? Zato, ker se mi zdi zanimivo, da so na podlagi veliko anket, ki so jih naredili med bralci knjige in gledalci filma, ki je bil posnet po njej, ugotovili, da ji ljudje verjamejo skoraj v celoti. V velikem odstotku nedvomno. Glavna tematika je namreč sveti gral, Sveto pismo, krščanstvo, Jezus in kar je še s tem povezanega. Z drugimi besedami napad na krščanstvo, Jezusa, Sveto pismo…Kar je pri tem zanimivega, da knjiga spada med domišljijske knjige, vendar ji ljudje zaupajo bolj, kot zaupajo npr. Svetemu pismu, ki je dokazljiv. Tako zgodovinsko, arheološko in še kako drugače.

Zakaj to pišem? Ker smo ljudje takšni, da nas nekako bolj prepričajo vroče zgodbice o sosedah in sosedih, kot pa resnica. In še več kot to. Teh zgodbic po navadi niti ne preverjamo. Če pa nam kdo servira resnico, jo nekako lažje označimo za laž.

To se mi zdi še posebej zanimivo v verskih krogih. Sploh naših tradicionalnih. Vse kupimo. Vse verjamemo. In to zagovarjamo z vsem srcem, z vso gorečnostjo, ki jo premoremo. Ko pa nekdo pride z resnico, udarimo nazaj z vso silo in vsemi nizkimi udarci, ki jih premoremo. Normalen človeški dialog ni več mogoč.  

Zakaj? Ali Sveto pismo govori o tej temi? Na misel mi pride nekaj iz Janezovega evangelija. Pravi takole: » In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5). In: »Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela.« (Jn 3,19-20)

Na prvi pogled se sliši zelo obsojajoče, vendar, če pomislim kakšen sem bil, preden sem spoznal Jezusa, se mi zdi povsem in še bolj resnično. Ko so mi začeli pripovedovati o Jezusu in evangeliju, se spomnim, kako sem se otepal, kako sem se drl, v nos sem jim vrgel vse, kar sem premogel. Seveda ne v pozitivnem smislu. A samo zato, da se ne bi razkrilo kaj je v mojem srcu. To vem sedaj, takrat se tega nisem zavedal. Takrat sem se včasih celo čudil samemu sebi, od kje vsa ta zloba v meni. In zato mogoče sedaj razumem ljudi, ki so tako vpeti v temo religije in drugih stvari. A najbolj grozna je tema religije. Tam ima sovražnik najmanj dela. Ker vsi mislijo, da vidijo, a so slepi. In njihov greh ostane.

»To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.« (Jn 9:40,41)

Vera

Po eni strani sem žalosten, po drugi pa vem, da ni nič odvisno od mene. Namreč, kako je lahko človek tako blizu, vendar tako daleč. Nikoli ne bom doumel Božje milosti. Vsaj za časa zemeljskega življenja ne. Kolikokrat sem se že vprašal, zakaj jaz? Od vseh ljudi na svetu, zakaj jaz? Zakaj je Bog meni naklonil ta privilegij, da ga spoznam? Res mi ni jasno. Če samo pomislim na svoje življenje, na vse kar sem storil…

No in zato se čudim nekaterim kako so lahko tako slepi takšni milosti, ki se jim ponuja. Tako so blizu. Sami sebe imenujejo kristjani, a so tako zaslepljeni. Najbolj žalostno je to, da mislijo, da vse vejo. Da Boga poznajo do potankosti. Da točno vejo, kaj mu ugaja in kaj mu je všeč. A ne na podlagi Svetega pisma. Na neki drugi, bolj človeški podlagi. A kako lahko vemo kaj je Bogu všeč, brez da poznamo Njegovo Besedo. Piše v Hebrejcem 11:6, da »brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.« A kako naj vemo, kaj je vera. Tudi piše v istem poglavju nekaj vrstic prej: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.«

Vsi, ki verujemo(jo), naj bi verjeli z enim razlogom. Da bi bili Bogu všeč in posledično prišli v nebesa. In kako naj vemo, katera vera je prava vera, če je toliko različnih ver na svetu. Ali jih je res? Obstaja mnogo religij in verovanj, a prava vera je samo ena. Samo vera v Jezusa Kristusa. V tej isti knjigi, ki se ji reče Sveto pismo piše, da je samo ena pot do Očeta. In sicer v Janezovem evangeliju 14,6: »Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Pavel tudi pravi Rimljanom naslednje: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.«

Ne vem kaj je pri tem tako težko razumeti. Mogoče, da je to milostni dar od Boga? »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Mogoče, da smo vsi grešniki in da potrebujemo milost in odrešenika? »saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3:23)

Vse, kar potrebujemo »narediti« je, da verjamemo. Nič drugega ni potrebno. Vse drugo je priskrbel naš Oče. Za nas je daroval tisto, kar mu pomeni največ. Svojega Sina.