Pišuka, je minil skoraj en mesec od zadnjega prispevka. Čas
tako hitro teče. No, saj ni šel v prazno. Veliko se dela, ustvarja, prevaja,
piše … Veliko stvari imam v mislih, v srcu, a tista zadnja tema, o enotnosti in
neenotnosti kristjanov mi še vedno hodi po glavi. Tudi tista o rimski cerkvi.
Danes sem prebral na protestantskem forumu en res (vsaj po moje), odličen
komentar glede rimske cerkve. V svojem temelju tako resničen in obenem tako
žalosten.
Gre pa takole:
(govori o katoličanih) »Problem imajo s priznanjem, da je večina njihovega
življenja skupaj z najlepšimi trenutki bila laž. Zato se nočejo spreobrniti in
poskušajo na vso moč racionalizirati svojo vero. To velja tudi za ateiste in
pripadnike drugih religij. Vem, da zgoraj napisano zveni trdo, mogoče celo
nesramno, vendar je to korenina problema. Čudoviti in nepozabni trenutki, ki so
jih rimokatoličani doživeli v Međugorju, pri srečanju s Papežem, na mladinskih
taborih in kongresih, pri skupinskem slavljenju, krstu otroka... se zasidrajo
globoko v dušo. Praktično nemogoče je po vsem tem priznati, da je ves
rimokatolicizem laž, s katerim so zapravili svoje življenje. Za kaj takšnega je
potrebna Božja milost.« Avtor: Rafael
V tem komentarju je zadel bistvo vse religije in tradicije v
Sloveniji. Tudi drugod, a predvsem v Sloveniji. Res žalostno, kako nas religija
in tradicija peljeta stran od Jezusa. Tako blizu, a tako daleč.
V nastajanju je tudi spletna stran, ki upam, bo zaživela še
letos in bo govorila ravno o teh stvareh. Odločitev zanjo je nastala, ker
Slovenci res nimamo veliko materiala o teh temah na enem mestu. Vse je nekako
razkropljeno, želimo pa si imeti vse na enem mestu, pregledno, zanimivo,
berljivo in seveda v našem jeziku.
Drugače pa vsem en lep adventni in predbožični čas!!
