Zadnje čase imam kar neko željo po pisanju opažam sam pri
sebi. Upam, da bo trajala, ker rad pišem. Rad tudi razmišljam. In to je dobro
in zdravo. Razmišljati namreč. Beroč raznorazne stvari na raznoraznih forumih
in še kje drugje, se človeku utrne veliko idej o čem pisati.
Včeraj sem bil prisoten na predavanju o Dan Brownovi knjigi da
Vincijeva šifra. Zelo zanimiva in napeta knjiga, polna intrig, kot vsa ostala
Brownova dela. Neverjetne naklade, mislim da v višini 80.000.000 knjig je bilo
natisnjenih in prodanih. Ne dam desne roke za ta podatek, vendar sem nekje
slišal to številko. Zakaj to pišem? Zato, ker se mi zdi zanimivo, da so na
podlagi veliko anket, ki so jih naredili med bralci knjige in gledalci filma,
ki je bil posnet po njej, ugotovili, da ji ljudje verjamejo skoraj v celoti. V
velikem odstotku nedvomno. Glavna tematika je namreč sveti gral, Sveto pismo,
krščanstvo, Jezus in kar je še s tem povezanega. Z drugimi besedami napad na
krščanstvo, Jezusa, Sveto pismo…Kar je pri tem zanimivega, da knjiga spada med
domišljijske knjige, vendar ji ljudje zaupajo bolj, kot zaupajo npr. Svetemu
pismu, ki je dokazljiv. Tako zgodovinsko, arheološko in še kako drugače.
Zakaj to pišem? Ker smo ljudje takšni, da nas nekako bolj
prepričajo vroče zgodbice o sosedah in sosedih, kot pa resnica. In še več kot
to. Teh zgodbic po navadi niti ne preverjamo. Če pa nam kdo servira resnico, jo
nekako lažje označimo za laž.
To se mi zdi še posebej zanimivo v verskih krogih. Sploh
naših tradicionalnih. Vse kupimo. Vse verjamemo. In to zagovarjamo z vsem
srcem, z vso gorečnostjo, ki jo premoremo. Ko pa nekdo pride z resnico, udarimo
nazaj z vso silo in vsemi nizkimi udarci, ki jih premoremo. Normalen človeški
dialog ni več mogoč.
Zakaj? Ali Sveto pismo govori o tej temi? Na misel mi pride
nekaj iz Janezovega evangelija. Pravi takole: » In
luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5). In: »Sodba pa je v tem, da
je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova
dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da
se ne bi pokazala njegova dela.« (Jn 3,19-20)
Na prvi pogled se sliši zelo obsojajoče, vendar, če pomislim
kakšen sem bil, preden sem spoznal Jezusa, se mi zdi povsem in še bolj
resnično. Ko so mi začeli pripovedovati o Jezusu in evangeliju, se spomnim,
kako sem se otepal, kako sem se drl, v nos sem jim vrgel vse, kar sem premogel.
Seveda ne v pozitivnem smislu. A samo zato, da se ne bi razkrilo kaj je v mojem
srcu. To vem sedaj, takrat se tega nisem zavedal. Takrat sem se včasih celo
čudil samemu sebi, od kje vsa ta zloba v meni. In zato mogoče sedaj razumem
ljudi, ki so tako vpeti v temo religije in drugih stvari. A najbolj grozna je
tema religije. Tam ima sovražnik najmanj dela. Ker vsi mislijo, da vidijo, a so
slepi. In njihov greh ostane.
»To je slišalo nekaj farizejev, ki so
bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus
jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹
vaš greh ostane.« (Jn 9:40,41)
