torek, 08. januar 2013

Ljudje z urejenim življenjem in oni drugi...

Jezus je odrešenik tistih, ki ga obupno potrebujejo. Ni dodatek za udobno in lahko življenje. Nekdo ki vpije k Jezusu ne samo prizna svoje grehe, ampak se vidi kot brezupni grešnik. »Grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin,« je dejal izgubljeni sin v Luku 15. Tisti, ki še naprej krivi starše, družbo, okoliščine, ženo, moža, še ni pripravljen na srečanje z Jezusom. Ni dovolj, da prepozna, da je storil ta ali oni greh, prepoznati mora, da je v njemu samemu izvor greha. On proizvaja greh, ne samo dela greh. Prepoznati mora, da je sam po sebi zmožen storiti le slabo. Namreč »dobro,« ki ga stori, stori iz dobičkonosnih in koruptivnih razlogov.
Potrebuje osebno razodetje svojega položaja in svojega srca (Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? Jer 17,9), ki ga potem vodi do Jezusa, ki mu edini lahko pomaga. Nekdo, ki je izgubljen, lahko sorazmerno hitro spozna ta svoj položaj (kot sem ga jaz). Veliko težje je za nekoga, ki ima urejeno življenje.
In primer človeka z urejenim življenjem. Izgubljenega sina starejši brat. 
 Po moje je vključen v zgodbo z določenim namenom. In sicer, da dobrim meščanom Jeruzalema postavi ogledalo. Nekateri so zelo spoštovali Jezusa, a po drugi strani jim je bilo neprijetno zaradi ljudi, s katerimi se je družil. Pritoževali so se zaradi njegovega druženja z izmečki tega sveta. Starejšemu bratu je bila dana priložnost, da sodeluje na zabavi, ki jo je oče priredil zaradi sinove vrnitve, a on je povabilo zavrnil. Zavrnil je sodelovanje z ničvrednim bratom, ki je s prostitutkami in smrdljivimi kolegi zapravil premoženje, ki ga je oče zaslužil s težkim delom. Družbeni ponos in njegovi predsodki so bili prevelika prepreka za preskočit.
Upam reči, da je snobizem kupil več kart za v pekel kot umori. Da je nekdo sprejet pri Jezusu, mora zelo pasti po lestvici. Ne mogoče dobesedno, vsekakor pa v ocenitvi/ovrednotenju samega sebe. Apostol Pavel je bil farizej - zelo cenjen na lestvici tedanje religiozne družbe, spoštovan in častivreden. »Po pravičnosti v postavi neoporečen« se je opisal samega sebe. A brez dvoma ni pozabil lekcije, ki jo je Jezus dal velikim duhovnikom in starešinam v Mateju 21,31: »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« In potem ko je preračunal na kakšni razdalji do Boga se nahaja on sam in na kakšni se nahajajo grešniki je zavpil: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.« (1 Tim 1,15) Samega sebe je videl v slabšem stanju, kot je bil izgubljeni sin. Grešniki, ki so najbolj oddaljeni od Boga, najbolj ekstravagantni, so tisti, ki opravičujejo sami sebe. So tisti, ki zadnji pokleknejo pred Jezusom. Da je Pavel prišel do takšnega zaključka, se je bil pripravljen družiti s tujci izven Izraela, izven izbranega Božjega ljudstva izven zaveze, brez upanja in brez Boga. »Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva.« (1 Kor 6,9.10)

1 komentar:

  1. Tole se mi zdi zelo dobro povedano. Na koncu se poraja vprašanje, kateri brat je bil dejansko izgubljen.

    Spurgeon je nekoč rekel: "Črni hudič razbrzdanosti jih uničuje na stotine, beli hudič samopravičnosti jih uničuje na tisoče."

    OdgovoriIzbriši