Vera

Po eni strani sem žalosten, po drugi pa vem, da ni nič odvisno od mene. Namreč, kako je lahko človek tako blizu, vendar tako daleč. Nikoli ne bom doumel Božje milosti. Vsaj za časa zemeljskega življenja ne. Kolikokrat sem se že vprašal, zakaj jaz? Od vseh ljudi na svetu, zakaj jaz? Zakaj je Bog meni naklonil ta privilegij, da ga spoznam? Res mi ni jasno. Če samo pomislim na svoje življenje, na vse kar sem storil…

No in zato se čudim nekaterim kako so lahko tako slepi takšni milosti, ki se jim ponuja. Tako so blizu. Sami sebe imenujejo kristjani, a so tako zaslepljeni. Najbolj žalostno je to, da mislijo, da vse vejo. Da Boga poznajo do potankosti. Da točno vejo, kaj mu ugaja in kaj mu je všeč. A ne na podlagi Svetega pisma. Na neki drugi, bolj človeški podlagi. A kako lahko vemo kaj je Bogu všeč, brez da poznamo Njegovo Besedo. Piše v Hebrejcem 11:6, da »brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.« A kako naj vemo, kaj je vera. Tudi piše v istem poglavju nekaj vrstic prej: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.«

Vsi, ki verujemo(jo), naj bi verjeli z enim razlogom. Da bi bili Bogu všeč in posledično prišli v nebesa. In kako naj vemo, katera vera je prava vera, če je toliko različnih ver na svetu. Ali jih je res? Obstaja mnogo religij in verovanj, a prava vera je samo ena. Samo vera v Jezusa Kristusa. V tej isti knjigi, ki se ji reče Sveto pismo piše, da je samo ena pot do Očeta. In sicer v Janezovem evangeliju 14,6: »Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Pavel tudi pravi Rimljanom naslednje: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.«

Ne vem kaj je pri tem tako težko razumeti. Mogoče, da je to milostni dar od Boga? »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Mogoče, da smo vsi grešniki in da potrebujemo milost in odrešenika? »saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3:23)

Vse, kar potrebujemo »narediti« je, da verjamemo. Nič drugega ni potrebno. Vse drugo je priskrbel naš Oče. Za nas je daroval tisto, kar mu pomeni največ. Svojega Sina.

Nadaljevanje...

Zadnje čase se sprehajam po različnih forumih. Ne vem, ali je to naključje, radovednost, ali kaj drugega. No in v tem sprehajanju sem zopet odkril svoj blog, ki sem ga začel pisati pred skoraj dvema letoma. Med tem časom sem povsem pozabil nanj, ker sem vmes začel pisati blog še nekje drugje, katerega sem tudi že opustil. To vsekakor nekaj pove o meni. Namreč, zelo hitro se navdušim za kakšno stvar in še hitreje se potem ohladim. To bom poizkusil sedaj spremeniti. Me prav zanima, če mi bo uspelo. :)

Način pisanja bloga bi rad obdržal. Ne ravno način, marveč osrednjo temo. Osrednja tema bo Jezus. Ker On je tisti, ki si zasluži biti osrednja tema. Veliko več kot biti osrednja tema, se razume. Zato, ker mi je spremenil življenje. Za 180 stopinj. Ni ga spremenil samo meni, enako ga je tudi moji ženi. In še milijonom drugih ljudi. Vendar ne bom govoril o njih. Ker jih ne poznam. Poznam pa sebe in svojo ženo. In poznam Jezusa.  

Rad bi objavil vsaj dva prispevka mesečno. Rad bi jih še več, vendar si raje ne bi postavljal kakšnih visokoletečih ciljev, zaradi katerih bom na koncu razočaran, če jih ne dosežem. Po drugi strani si pa želim imeti nek cilj, ker to pomeni tudi nek izziv. Torej dva na mesec. Bom videl, kako se bo izteklo. :)

V prvem prispevku sem napisal, da nočeva nikogar prepričevati, oziroma spreobračati. Ker to ni moje delo. To je delo Svetega Duha. Niti najmanj ni to moj namen, ampak preprosto želiva deliti kakšen košček najinega življenja še s kom drugim upajoč, da koga s tem blagosloviva.

Tko, mogoče za začetek ena slikca, sicer v angleščini, ampak saj Slovenci smo kar dobri v angleščini ;)

Od začetka do konca (ali obratno)

http://www.google.com/addurl.htmlTrenutno se piše 14. januar, Gospodovega leta 2011. Tukaj se zgodba seveda ne začne, ampak konča. Začetek je bil že dolgo nazaj, za enega od naju leta 1977 in za drugega leta 1985. Oba sva bila rojena v isti porodnišnici v Trbovljah, kjer dandanes čisto zraven, poteka podeljevanje metadona. In ravno danes sva bila tam z najinim prijateljem Enotom. Delili smo letake, ki govorijo o tisti ljubezni, ki nama je spremenila življenje. V resnici nama ga je dala, ne samo spremenila. Ker prej sva bila mrtva in brez upanja in eden od naju, kot tisti, ki sva jih videla na metadonu, drugi pa tik pred tem, da si vzame življenje. Gotovo se bo kdo vprašal, "kako vendar mrtva, če sta živa?? Kaj sta vstala od mrtvih"? Lahko bi se tako reklo, čeprav jaz raje uporabljam izraz, "rodila na novo". Saj fizično sva živela, če temu lahko rečeš življenje, ampak v duhovnem smislu sva bila živa mrtveca. Kot mnogi, ki sva jih danes srečala. In ker nama je Jezus dal novo življenje, lahko sedaj to izkušnjo deliva z drugimi. Pravzaprav si to želiva delati, ker je tako zapovedal On. V tem upanju se seveda ne veselima sama, ampak imava kar nekaj bratov in sester, ki nas druži ista vera. Naj še enkrat poudarim, da nočeva nikogar prepričevati, ali spreobračati, le deliti si želiva najino izkušnjo s tistimi, ki so mogoče brez upanja, kot sva bila midva, ki iščejo, kot sva iskala midva, ki ne zmorejo odpustiti, kot nisva zmogla midva in, ki ne zmorejo ljubiti, kot nisva zmogla midva. Vsak od naju bo pisal lastno življenjsko izkušnjo, ker se nama tako zdi najbolje. Enkrat bom pisal jaz, drugič moja žena. Mogoče dvakrat jaz in...:):)