Ljudje z urejenim življenjem in oni drugi...

Jezus je odrešenik tistih, ki ga obupno potrebujejo. Ni dodatek za udobno in lahko življenje. Nekdo ki vpije k Jezusu ne samo prizna svoje grehe, ampak se vidi kot brezupni grešnik. »Grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin,« je dejal izgubljeni sin v Luku 15. Tisti, ki še naprej krivi starše, družbo, okoliščine, ženo, moža, še ni pripravljen na srečanje z Jezusom. Ni dovolj, da prepozna, da je storil ta ali oni greh, prepoznati mora, da je v njemu samemu izvor greha. On proizvaja greh, ne samo dela greh. Prepoznati mora, da je sam po sebi zmožen storiti le slabo. Namreč »dobro,« ki ga stori, stori iz dobičkonosnih in koruptivnih razlogov.
Potrebuje osebno razodetje svojega položaja in svojega srca (Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? Jer 17,9), ki ga potem vodi do Jezusa, ki mu edini lahko pomaga. Nekdo, ki je izgubljen, lahko sorazmerno hitro spozna ta svoj položaj (kot sem ga jaz). Veliko težje je za nekoga, ki ima urejeno življenje.

In primer človeka z urejenim življenjem. Izgubljenega sina starejši brat. 

 Po moje je vključen v zgodbo z določenim namenom. In sicer, da dobrim meščanom Jeruzalema postavi ogledalo. Nekateri so zelo spoštovali Jezusa, a po drugi strani jim je bilo neprijetno zaradi ljudi, s katerimi se je družil. Pritoževali so se zaradi njegovega druženja z izmečki tega sveta. Starejšemu bratu je bila dana priložnost, da sodeluje na zabavi, ki jo je oče priredil zaradi sinove vrnitve, a on je povabilo zavrnil. Zavrnil je sodelovanje z ničvrednim bratom, ki je s prostitutkami in smrdljivimi kolegi zapravil premoženje, ki ga je oče zaslužil s težkim delom. Družbeni ponos in njegovi predsodki so bili prevelika prepreka za preskočit.
Upam reči, da je snobizem kupil več kart za v pekel kot umori. Da je nekdo sprejet pri Jezusu, mora zelo pasti po lestvici. Ne mogoče dobesedno, vsekakor pa v ocenitvi/ovrednotenju samega sebe. Apostol Pavel je bil farizej - zelo cenjen na lestvici tedanje religiozne družbe, spoštovan in častivreden. »Po pravičnosti v postavi neoporečen« se je opisal samega sebe. A brez dvoma ni pozabil lekcije, ki jo je Jezus dal velikim duhovnikom in starešinam v Mateju 21,31: »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« In potem ko je preračunal na kakšni razdalji do Boga se nahaja on sam in na kakšni se nahajajo grešniki je zavpil: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.« (1 Tim 1,15) Samega sebe je videl v slabšem stanju, kot je bil izgubljeni sin. Grešniki, ki so najbolj oddaljeni od Boga, najbolj ekstravagantni, so tisti, ki opravičujejo sami sebe. So tisti, ki zadnji pokleknejo pred Jezusom. Da je Pavel prišel do takšnega zaključka, se je bil pripravljen družiti s tujci izven Izraela, izven izbranega Božjega ljudstva izven zaveze, brez upanja in brez Boga. »Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva.« (1 Kor 6,9.10)

ADVENT

Pišuka, je minil skoraj en mesec od zadnjega prispevka. Čas tako hitro teče. No, saj ni šel v prazno. Veliko se dela, ustvarja, prevaja, piše … Veliko stvari imam v mislih, v srcu, a tista zadnja tema, o enotnosti in neenotnosti kristjanov mi še vedno hodi po glavi. Tudi tista o rimski cerkvi. Danes sem prebral na protestantskem forumu en res (vsaj po moje), odličen komentar glede rimske cerkve. V svojem temelju tako resničen in obenem tako žalosten.

 Gre pa takole: (govori o katoličanih) »Problem imajo s priznanjem, da je večina njihovega življenja skupaj z najlepšimi trenutki bila laž. Zato se nočejo spreobrniti in poskušajo na vso moč racionalizirati svojo vero. To velja tudi za ateiste in pripadnike drugih religij. Vem, da zgoraj napisano zveni trdo, mogoče celo nesramno, vendar je to korenina problema. Čudoviti in nepozabni trenutki, ki so jih rimokatoličani doživeli v Međugorju, pri srečanju s Papežem, na mladinskih taborih in kongresih, pri skupinskem slavljenju, krstu otroka... se zasidrajo globoko v dušo. Praktično nemogoče je po vsem tem priznati, da je ves rimokatolicizem laž, s katerim so zapravili svoje življenje. Za kaj takšnega je potrebna Božja milost.« Avtor: Rafael

V tem komentarju je zadel bistvo vse religije in tradicije v Sloveniji. Tudi drugod, a predvsem v Sloveniji. Res žalostno, kako nas religija in tradicija peljeta stran od Jezusa. Tako blizu, a tako daleč.

V nastajanju je tudi spletna stran, ki upam, bo zaživela še letos in bo govorila ravno o teh stvareh. Odločitev zanjo je nastala, ker Slovenci res nimamo veliko materiala o teh temah na enem mestu. Vse je nekako razkropljeno, želimo pa si imeti vse na enem mestu, pregledno, zanimivo, berljivo in seveda v našem jeziku.

Drugače pa vsem en lep adventni in predbožični čas!!

Različni, a z istim temeljem

Zadnje čase razmišljam o cerkvi. Ne vem, ali se piše z malo, ali veliko. Kaj je cerkev? Kdo je cerkev? Kdo smo cerkev? Ali je cerkev stavba, ali smo cerkev mi? Odgovor poznamo. Vsaj upam. Kakšen razlog obstaja za cerkev? Čemu je namenjena? Zakaj baptisti, binkoštniki, kalvinisti, evangeličani, potem tisti bolj evangelijski, pa luterani in……..

Jezusovo cerkev sestavljajo različne skupine, ki se združujejo v različnih oblikah slavljenja in čaščenja, z različnim poudarkom na učenje iz Biblije, ter različnimi ljudmi na vodilnih položajih. Vsaka denominacija, kot tudi nedenominacija ima različno poslanstvo. Nekateri so bolj mirni, drugi bolj živahni, nekateri poudarjajo Svetega Duha in govorjenje v jezikih, drugi poudarjajo učenje od vrstice do vrstice.

A zakaj takšna različnost? Imajo eni bolj prav, kot drugi? So eni bolj odrešeni, kot drugi? Mislim, da ima vsaka cerkev, kot tudi hišne skupine, s pravim temeljem, se pravi z Jezusom in s Svetim pismom, prav. In ta različnost se mi mota zadnje čase po glavi. Ali ni lepa in čudovita različnost Jezusove cerkve? Ali ni narejeno, da je vse za vsakogar. Da vsakdo najde svojo mesto in da Jezus vsakega pripelje tja, kjer je največja možnost, da ga spozna. Nekomu je bolj všeč baptistična mirnost, drugim binkoštno divjanje. A, če je Jezus temelj, je v redu. Pustimo ameriške super hiperaktivne prosperitaše. Ne govorimo o Ameriki, temveč o Sloveniji. Čeprav verjetno ne bo dolgo, ko bo kaj takega pri nas. A to je druga tema. Hotel sem v bistvu povedati samo eno. Iz lastne izkušnje.

Biblija veliko govori o obrekovanju. Bogu ni najbolj všeč obrekovanje. In sam sem imel zelo slabe izkušnje in sem bil prikrajšan marsičesa zaradi obrekovanja. In na koncu sploh ni bilo res. Recimo da bi bilo vsaj res. Pa ni bilo. In sem zamudil, mogoče leto ali dve sodelovanja z ljudmi, ki sploh niso takšni, kot so mi jih opisali.

Dragocena izkušnja.  A nepotrebna. Različni deli telesa, a glava je Jezus. Različne cerkve, a temelj je isti. Včasih se bojujemo eni proti drugim, namesto proti sovražniku.

Iskanje Jezusa, kjer ga ni...

Hehe zanimivo, danes me je nekdo, čeprav v nevednosti, označil za Jehovo pričo. Kolikor sem razumel, je to storil zaradi moje kritičnosti do rimske cerkve. Očitno so Jehove priče kritične do rimske cerkve.

Jaz osebno sem mnenja, da so vsi, ki poučujejo izkrivljen nauk, ki ni v skladu z Božjo besedo, pripadniki različnih sekt. Tako Jehovove priče, kot rimski, mormoni, scientologi, spiritualisti, new age-arji, islam, hindujci, hare krišnovci in vsi ostali, ki jih je kot peska na obali. Biblijsko krščanstvo nas uči nekaj temeljnih stvari o Bogu, Jezusu, Svetem Duhu, od kje prihajamo, zakaj smo tukaj, kako smo lahko odrešeni in kam gremo po smrti. Vse, kar se od tega oddaljuje, je izkrivljen nauk. Problem pa nastane, ker imajo vse kulture svoje tradicije, verovanje, obrede in nauke. Če domorodci v Afriki častijo boga gozda in bambusa, še ne pomeni, da je to resnični in pravi Bog. Ker vemo, da smo ljudje nagnjeni k slavljenju nečesa,vsi nekaj slavimo in častimo. Tako tudi pri nas v naši ljubi podalpski Sloveniji častimo marsikaj. Še posebej se to vidi v naši največji religiji-katolicizmu. Pa ne bi govoril o božičnih in velikonočnih katoličanih, ampak o teh, ki so iskreni in res iščejo Boga in odgovore in svoja vprašanja. Pa jih najdejo? Ga najdejo? Obstaja v rimski cerkvi možnost, da pridemo do spoznanja odrešujočega Jezusovega dela na križu? Bolj težko bi rekel, glede na njihovo poznavanje, oziroma nepoznavanje Božje besede. Kar me žalosti, še predvsem zaradi teh iskrenih, ki iščejo Jezusa nekje, kjer ga ni…

Ali Jezus res zahteva, da smo popolni?

Namreč zadnjič sem se pogovarjal z nekom, ki mi pravi, da je mogoče ziveti popolnoma po evangeliju in da ve za nekoga, ki mu je to celo uspelo.

Vprašanje, ki me spremlja od takrat dalje, je naslednje: "Ali Jezus res od nas zahteva popolnost?"

V Mateju 5,48 pravi: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.” In brez dvoma, če bi lahko živeli tako, kot od nas zahteva poglavje 5 v Matejevem evangeliju, bi zares lahko rekli, da smo popolni. Tudi pomeni, da bi imeli večjo pravičnost od farizejev in pismoukov. Torej bi imeli vse pogoje za vstop v Božje kraljestvo.  Ampak vemo, da je živel samo eden, ki je vse to izpolnjeval. Jezus Kristus.

Kaj pa velja za nas? Smo izključeni iz kraljestva?

Mislim, da je želel Jezus povedati naslednje: Če hočemo biti rešeni po postavi, (kakor najbolj zmoremo živeti po njej-po naši pravičnosti) jo moramo izpolnjevati v popolnosti. Na zunaj in na znotraj. S tistim kar se vidi in s tistim, česar na zunaj ni videti. Se pravi, biti moramo popolni!

Kar pa dobro vemo, da je nemogoče! Torej  nam Jezus pokaže pravičnost, ki je ločena od postave. Njegovo pravičnost. Pavel pravi v Rimljanih 3,21-22: “Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike.”

Ker po postavi smo grešniki, ki nikakor ne morejo biti opravičeni po svojih dobrih delih. In ta problem pri ljudeh je dandanes isti, kot takrat ko je Jezus živel z nami na Zemlji. Ker če bi lahko bili opravičeni z našimi deli oziroma z našo pravičnostjo, bi bila Jezusova smrt nesmiselna.

Kaj torej? Seveda ne moremo živeti popolnega življenja. V smislu, da bi nas naša popolnost peljala v nebesa. Nikakor ne! V nebesa nas lahko popelje samo Jezusova pravičnost, ki smo jo lahko deležni samo po veri!

milost

Zakaj je nekaterim tako težko sprejeti zadostnost Jezusove žrtve na križu? Vprašanje, ki me bega že dalj časa. Vsekakor vem, da so tukaj na delu sile, ki nočejo, da ljudje sprejmejo zadostnost Jezusove žrtve na križu. Ker, če tega ne sprejmemo gremo v pekel. Če pa verjamemo, da je Jezus umrl za nas, pa v nebesa. Seveda se da o tem po teološko in apologetsko razpravljati, vse skupaj pokazati v Svetem pismu, a tudi to ni dovolj. Očitno je lažje ne verjeti, kot verjeti. Prijatelj mi je zadnjič rekel: »V meni raste dvom celo v dobre apologetske spise. Koga so spreobrnili? Koga je recimo spreobrnila genialna Pascalova Stava? Nihče nima argumenta zoper njo, a kdo je ušel peklu zaradi nje? Od Boga nas namreč ne loči premalo znanja ali logike, loči nas odklanjanje Božje pravičnosti in hotenje jaza, da bi sam postal bog. Zoper to dvoje pa je vsaka še tako genialna apologetika brez vsake moči. Mogoče komu kdaj bolj pomagamo, če mu v navideznem cinizmu rečemo: Pojdi srečno po svoji poti, na koncu te čaka komentar, ki mu ne bo mogoče ugovarjati…«

spomini

Včeraj sem poslušal konferenco za moške, ki jo vsako leto prireja Calvary Chapel iz Costa Mese v Kaliforniji.

Ne morem povedati kakšna spodbuda je to bila zame. Veliko pastorjev prihaja iz podobnega ozadja, kot jaz sam. Namreč odvisniškega. In Jezus je storil čudež v njihovih življenjih, tako kot ga je storil v mojem. In, ko sem poslušal njihove besede vodene od Svetega Duha, je vse drugo postalo nepomembno. Vse drugo, razen Jezusa. Zopet sem se spomnil na čas, ki sem ga preživel v komuni v Španiji, kjer sem se na novo rodil. Zopet sem se spomnil na pastorja, ki nam je vsakič znova ponavljal: »spreobrnite se, predajte svoje življenje Jezusu in On bo poskrbel za vse.« In res je poskrbel za vse. Vem, da sem imel po eni strani privilegij, da sem bil narkoman in sem laže videl (na podlagi lastnih dejanj), kakšen bebec sem. In to da sem bebec, še ni bilo tako hudo kot to, kakšen grešnik sem. Privilegij samo v smislu, da mi je bilo to svojo nesnago laže prepoznati.

Povsem druga zgodba je bila predati vso to nesnago (greh) Jezusu, v veri, da lahko On poskrbi za moje življenje. Tu imajo drugi verjetno isti problem, kot sem ga imel sam. A vendar sem vedel, da če bom tako nadaljeval, bom kmalu mrtev. In sem storil ta korak. In ostalo je zgodovina.

In na vse to sem se spomnil včeraj ob gledanju te konference. Hvala fantje, hvala Jezus!!